Novice

kritike in recenzije

The Little Death (2014)

The Little Death (2014)

Filmski kotiček, 17. februar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: AvstralijaLeto: 2014Žanri: KomedijaDolžina: 95' ,  ImdbRežija: Josh LawsonScenarij: Josh LawsonIgrajo: Josh Lawson, Bojana Novakovic, Damon Herriman, Kate Mulvany, Kate Box, Patrick Brammall, Alan Dukes, Lisa McCune, Erin James, T.J. Power, Kim Gyngell, Lachy Hulme La petite mort je francoski evfemizem za orgazem. Naslov filma je angleški prevod omenjene fraze, v slovenščini pa bi temu rekli mala smrt. Danes torej pišem o filmu, ki v epicentru dogajanja postavlja seks in ostale stvari, ki jih navadno povezujemo s človeško seksualnostjo. No, mogoče je beseda navadno nekoliko neposrečena, saj v tem primeru v ospredju niso običajne seksualne prakse, temveč takšne, ki so bolj ali manj nenavadne. Obenem še prijazno opozorilo tistim, ki glede na etiketo seks-komedije upajo na paradiranje razgaljenih teles in obilico »unrated« seks prizorov — nekaj golih hrbtov in malo umazanega govorjenja je največ, kar v tem primeru lahko pričakujete.  Zgodba postavljena v sydneyjsko predmestno četrt se vrti okoli več parov, ki se vsak svoj način poskušajo popestriti ne ravno razburljivo dogajanje med rjuhami. Nekakšen povezovalni element med posameznimi epizodami je možakar, ki se je pred kratkim tam preselil. Avstralska zakonodaja ga obvezuje, da sosede v bližnji okolici seznani s svojo kriminalno preteklostjo. Obsojeni seksualni prestopnik je iznašel zanimivo taktiko: s škatlico domačih piškotkov, ki so nekoč bili izjemno popularni v tem delu sveta, pri sosedih zbuja nostalgične občutke, ob pogledu na lično darilce pa ti praviloma preslišijo del, v katerem novi sosed omenja svojo nečedno preteklost.  Prvi par, ki ga obišče sta Paul in Maeve. Paul je po dolgem času našel pogum in partnerki zaupal svojo skrivno seksualno fantazijo. Maeve je dobro sprejela njegovo malo umazano skrivnost in mu z veseljem pomagala z uresničitvijo le-te. Tudi zato, ker tudi sama fantazira o rečeh, ki se jih ne upa povedati na glas. Zdaj, ko je Paul naredil prvi korak
Otok Lesbos

Otok Lesbos

ArtFiks, 17. februar 2015 ― Sredi Egejskega morja, le nekaj kilometrov stran od azijske obale, leži Lesbos. Tretji največji grški otok je poznan predvsem kot rojstni kraj pesnice Sapfo, katere lirična proza je prežeta z globokimi čustvi, največkrat… Continue reading →

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Lionel Shriver – Pogovoriti se morava o Kevinu

Koridor, 17. februar 2015 ― Založba: Učila International Leto izdaje: 2014 Prevod: Alenka Perger Tistim, ki so gledali istoimenski film, naslov knjige Pogovoriti se morava o Kevinu najbrž sproža asociacije na prizore z odlično Tildo Swinton, predvsem pa se gledalci filma verjetno spominjajo srhljivih Kevinovih pogledov in njegovega zaključnega (raz)dejanja. Poboj Kevinovih vrstnikov, ki je fiktiven, a zelo realističen literarni odziv na popularnost srednješolskih masakrov v ZDA, je seveda ključen dogodek tudi v romanu, napisanim pred dobrim desetletjem. Ameriška pisateljica Lionel Shriver ga je premišljeno zasnovala v obliki pisem, ki jih Eva Khatchadourian piše svojemu možu Franklinu Plaskettu. Eva skozi pisma polagoma in zelo iskreno razkriva svojo življenjsko zgodbo – od srečanja s Franklinom do odločitve za otroka, ki je od rojstva problematičen in z njima manipulira, pa do usodnega četrtka, 11. aprila 1983. Ali »preprosto« četrtka, kot sama v romanu imenuje dejanje svojega sina, saj se ji ostali izrazi zdijo zlagani ali prenapihnjeni. Pisma, ki naj bi možu razkrivala detajle iz preteklosti, so pravzaprav obračun s preteklostjo, predvsem pa z Evo samo, z njenimi občutki, krivdami in strahovi vseh vrst in intenzitet ter s prelaganjem vseprisotnega zakaj. Roman je izpoved matere, ki hoče razumeti vzročno-posledično logiko dogodkov, in nerekreativna hoja (pišoče in bralca) po tankem ledu, pri čemer o trdnosti ledu odloča najneprizanesljivejši sodnik – vest. Eva prevprašuje materinstvo, brezpogojno ljubezen matere in žene, hudobijo kot možen izraz ljubezni in sploh najintimnejše, kar posameznik lahko čuti – hote in nehote. Zaradi radikalne iskrenosti lahko v romanu še tako nezainteresiran bralec naleti nase, čeprav se v njem morda raje ne bi videl. V ZDA živeča Eva armenskih korenin mestoma kritizira razvajeno ameriško družbo in ji za protipol postavlja dežele s svojih številnih potovanj. A Evin odnos do potovanj, ki se zdijo dobrostoječ temelj njene identitete, se skozi različna obdobja

Karizma mokre cunje

Pogledi, 17. februar 2015 ― V zadnjih letih sem imel to nesrečo, da sem sodeloval v dveh strokovnih komisijah ministrstva za kulturo. Samo delo je bilo bolj ali manj neprijetno in naporno, kajti razpravljali smo o kulturni politiki, delil se je denar za podporo medijski kulturi. Skupaj s kolegi smo nalogo opravili po svojih najboljših močeh, za to smo bili deležni tudi podpore. Poskus pa se je za člane komisij v obeh primerih končal nepričakovano in žalostno – bili smo predčasno razrešeni, ne da bi sami vedeli, zakaj. 

Obsedeni s katastrofami

Pogledi, 17. februar 2015 ― Pri nas ni običajno, čeprav se je pred dvema tednoma zgodilo popolnoma enako, v Združenih državah Amerike pa zato precej bolj. Katastrofični ali vsaj takšni vremenski pojavi, ki bi lahko bistveno vplivali na življenja prebivalcev, hitro dobijo ime. Slednje običajno prihaja iz sveta medijev, ki jim napovedovanje in spremljanje katastrof močno dvigne gledanost.  

Tiho romanje na Južni otok

Pogledi, 16. februar 2015 ― »Moj jezik je moja svoboda in moja ječa. Je edini na svetu, v katerem se lahko izrazim brez pridržka. A moj jezik je tudi moje orodje in moj zaklad. V njem sem doživel vse, kar lahko človek doživi, in v njegov plašč sem vtkal nekaj skromnih niti.« 
How to Be a Man (2013)

How to Be a Man (2013)

Filmski kotiček, 16. februar 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDržava: ZDALeto: 2013Žanri: KomedijaDolžina: 85',  ImdbRežija: Chadd HarboldScenarij: Bryan Gaynor, Chadd Harbold, Gavin McInnesIgrajo: Gavin McInnes, Liam Aiken, Megan Neuringer, Marisa Redanty, Helen Rogers Prvi prizor: trideset in nekaj letni moški sedi pred prenosnikom in s spletno kamero poskuša posneti neke vrste navodila za svojega še nerojenega otroka. Nekakšen video vodnik, ki bo potomcu razložil, kako se spopasti z življenjem, kako ravnati v določenih situacijah in generalno, kako biti moški. Nato vstane in nam/njemu, recimo da nenamerno, pokaže penis. Recimo, da je penis-incident posledica njegove tehnološke nerazgledanosti. Njegovo ime je Mark McCarthy in ženska z nosečniškim trebuhom, ki med tem spi v spalnici, dejansko nosi njegovega otroka. Mark je nekoč delal kot komedijant, danes pa je svetovalec v oglaševalski agenciji. In zakaj Mark sploh snema video za nerojenega otroka? Zato ker ga je napadla smrtonosna bolezen in ga kmalu več ne bo zraven, da z nasveti pomaga odraščajočemu potomcu. Od tod ideja o snemanju dokumentarnega vodiča skozi življenje, ki bo zajel vse etape odraščanja, od prvih šolskih dni, do pubertete in prvih seksualnih izkušenj. In ker je Mark tehnološki teleban, za svoj projekt najame snemalca Bryana, 22-letnega sramežljivega fanta s kroničnim primanjkljajem samozavesti, ki v življenju še vedno ni izkusil praktično nič. Skopaj začneta večdnevno druženje in potepanje po mestu, med katerim bo Mark pred kamero demonstriral najrazličnejše spretnosti: vse od spopada z nasilneži na šolskem dvorišču, pa do pobiranja punc v barih in pravilnega uživanje alkohola in ostalih opojnih substanc.  Kako biti moški mogoče na prvi pogled daje vtis tipične ameriške komedije, vendar se za fasado klasičnih komičnih trikov kot so šale o prdcih in seksu, vseeno skriva nekaj več od golega ponavljanja ustaljenih vzorcev. Ali drugače, pred nami je film, ki se sicer tematizira ideje, ki jih najdemo na repertoarju ameriške mai

[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar razstave: Prečudoviti vrtovi gospe R. (Matej Čepin)

Koridor, 16. februar 2015 ― 30. 1. - 21. 2. 2015 KiBela, KIBLA Do 21. februarja je v mariborski KiBeli na ogled razstava celjskega umetnika Mateja Čepina. Slikar, sicer samouk, se je že večkrat predstavljal na samostojnih in skupinskih rastavah. Njegovo dela niso ostala neopažena, med drugim je za samosvoje podobe prejel drugo nagrado na 4. bienalu slik malega formata v Ljutomeru leta 2006 in leta 2009 veliko nagrado na slikarski prireditvi Ex-tempore v Piranu. Čeprav so na tokratni razstavi razstavljene slike iz različnih serij, tvorijo tako oblikovno kot vsebinsko dokaj usklajeno celoto. Večina del je postavljenih v temačno okolje, ki ga napolnjuje skoraj grozeče rastlinje, ob katerem se sprašujemo, kaj le skriva. Tak vtis umetnik ustvarja tudi z uporabo akrilov, ki jim dodaja materiale, kot so smola, tkanine in vosek. V to pokrajino vnaša realistične figure, ki se zdijo, kot da so zašle iz olepšanega filmskega sveta v surov morbiden svet notranjih strahov in nočnih mor. Čepin je velik ljubitelj Hitchcockovih in Lynchevih filmov ter literarnega sveta Franza Kafke. Te afinitete gledalec v njegovih delih ne more prezreti. Tesnoba, prisotna na njegovih platnih, vzbuja občutek, da figura ne bi smela biti tam, kjer je, saj s svojo prisotnostjo dreza v nekaj umirjeno temnega in v tem svetu res ni dobrodošla. Še motiv poljuba se v tem kontekstu zdi grozeč, kakor da napoveduje neizogibno žalost. Poljub, ki je sicer pogost znanilec srečnega konca, tukaj vzbuja slutnjo, da zgodbe še zdaleč ni konec, še manj pa, da je srečna. Zanimivo je platno, ki ga obvladuje deklica na gugalnici med grozečimi drevesi. Spomnimo se na Fragonardovo rokokojsko gugalnico, prav tako okroženo s temnimi drevesi, vendar kljub temu lahkotno osvetljeno, poudarjajoč radost in brezskrbnost. Nasprotno Čepinova gugajoča se deklica v rdečem, umeščena v temno morbidno okolje, igrivemu početju navkljub, nosi svojevrstno težo in turobnost. Čeprav dojemamo upodobljene figure kot očitne tujce v krajini, v katero so postavljene, je
Potrditev, da je največja

Potrditev, da je največja

Pogledi, 16. februar 2015 ― Če so v zadnjih nekaj tednih – s podelitvijo zlatih globusov in nagrad ameriškega združenja producentov – napovedi letošnjega dobitnika oskarja v kategoriji za najboljši film znova postale nadvse negotove, pa se zdi, da glede zmagovalke v kategoriji najboljše glavne igralke skorajda ni dvoma. Julianne Moore je izjemna igralka, morda celo ena izmed najbolj karizmatičnih v sodobnem Hollywoodu. Ne nazadnje je že večkrat dokazala, da premore tudi nesporen »oskarjevski potencial«, saj se je v preteklosti že kar petkrat znašla med nominiranci. 
še novic